O Pasji šoli Švrk
Šolo Švrk smo ustanovile v okviru Kluba za tibetanske pasme Slovenije tri prijateljice – inštruktorice: jaz (Mira Bizjan), Metoda Mikuž in Anda Ovsec Kokot (že takrat in vse do danes lastnice tibetanskih terierjev). Ideja je bila moja, Metoda je poskrbela, da je šlo vse po uradni poti, brez Ande pa ne bi šlo, ker je Metodo kmalu po prvem tečaju življenje odpeljalo v tujino.
Ker se davnega leta 1992 majhni družinski kužki niso dobro počutili v takratnih tečajih, med številnimi velikimi eno leto ali več starimi psi v rokah neveščih lastnikov, večina v šolo sploh ni prišla. V skupinah je bilo takrat veliko število psov in z njimi niso ravnali ravno prijazno … Zato smo sklenile, da rabijo majhni svojo prijazno šolo.
Me tri smo se poznale že zelo dolgo, kot mladenke smo skupaj trenirale svoje prve pse (mojega RONA, novofundlandca, Metodinega PANA in Andinega ŠEJTANA, oba nemška ovčarja) v propagandni ekipi kluba Ljubljana, s katero smo nastopale na pasjih razstavah in tekmovanjih šolanih psov.
Midve z Ando sva »furali« šolico, Metoda pa je v VB medtem študirala behaviorizem in končala magisterij na univerzi v Southamptonu z željo, da bo strokovnost v šoli Švrk res na nivoju in je še vedno na voljo tudi posameznikom, ki rabijo svetovanje za popravek kakšnega neprimernega vedenja svojega psa.
Trideseti rojstni dan (leta 2022) smo praznovale skupaj s prijatelji, ki so nam prva leta zelo pomagali, vsak na svoj način. Zdaj smo znana in priljubljena šola, v katero že vzreditelji pošiljajo svoje mladiče, bivši šolarji povedo novim lastnikom, pa tudi sami se vrnejo k nam z novimi kužki, saj vedo, da je prav tečaj za mladičke najpomembnejši, ker se ljudje naučijo rokovanja s psi in z njimi vspostavijo res dober odnos.
Nadaljevalne stopnje smo razvijali postopoma in zdaj se lahko pohvalimo, da se ima vsak, ki uživa pri učenju psa v kateri od disciplin, ki jih imamo v programu, pri nas lepo.
Ogromno
zadovoljnih šolarjev
Šola za psa in lastnika
Vsak človek, ki je kadar koli imel psa, lahko potrdi, da pes ve, kakšne volje je njegov lastnik. Razberejo celo naše namere, zlasti če so v povezavi z nečim, kar ima za psa visoko ceno (recimo sprehod). To gre lahko celo tako daleč, da nekateri prisegajo, da nam berejo misli. Tega ne moremo vedeti, toda verjetno se naše vedenje takrat malce spremeni, kar pes opazi in se takoj odzove.
Dolgo so taka znanja o psih prehajala samo od ust do ust, toda v zadnjem času, ko se je raziskovanje pasjega uma in vedenj tako razširilo, so znanstveniki to potrdili tudi s kliničnimi raziskavami. Pes je odraz svojega lastnika, smo nekako vedno ugotavljali in izgleda, da to ni daleč od resnice.
Seveda smo čez dan v različnih čustvenih in razpoloženjskih stanjih in ne pomislimo, da je zraven nas bitje, ki nas gleda zaskrbljeno, če smo nesrečni, ki se umakne, ko smo glasni in bentimo, ali veselo skače okoli nas, ko smo dobre volje. Toda, temu je tako. Nekateri psi kažejo to zelo očitno, drugi malo manj, a se jih naše stanje močno dotika.
Vsak pes se skoti prijazen do človeka in mu zaupa. Smo njegov pravi življenski prostor – družina, saj je pes edina žival, za katero lahko trdimo, da ni v ničemer prikrajšana, če živi z nami. In zato moramo poskrbeti, da lahko izvaja tudi svoje pasje vedenjske vzorce, saj se drugače ne počuti dobro. Primer: hrtu je treba nuditi tek (še bolje, če teče za vabo), mejnemu ovčarju zganjanje ovc (kar je težko za povprečnega pasjega lastnika, vendar se ovce lahko nadomesti z veliko žogo).
Vsi psi imajo svoje pasje vedenjske vzorce, poleg tega pa še pasemske, na katere moramo računati. Toda, bo rekel nekdo, moj je pa mešane krvi! Žal, geni so se pomešali, a se niso izgubili in tako lahko pride na plan neko vedenje pra pra dedka po očetovi plati.
Naloga vsakega pasjega lastnika torej je, da na miren in strokovno podkovan način psa prilagodi družinskemu in širšemu socialnemu okolju in da zadosti njegovim normalnim potrebam. Potrebam po izvajanju tipskega vedenja, gibanju, človeški družbi, družbi psov, primerni hrani in zdravstveni oskrbi.
Poudarjamo: na miren način. Če naš pes nečesa ne bo delal po naših pričakovanjih, tega ne bo delal iz hudobije, trme ali zamerljivosti. Napačno in nevarno je prepričanje, da je pes dominanten.Ta pojem dominance je preživet že okoli štirideset let, a veliko lastnikov ga bo bo hitro tako označilo, ko se bo pes uprl, ker ne bo razumel, zakaj ga človek napada. Mladiča zagrabijo in tlačijo ob tla. Vedeti morajo, da se bo takrat pes boril za življenje in se bo odzval agresivno. Večkrat bomo tako reagirali, bolj bo pes nezaupljiv in se bo bal človeka, ki je tako ravnal z njim. Potem pride pri psu do preusmerjene agresije in ob prvi kritični situaciji bo pes planil na šibkejšega od sebe. Največkrat jo skupijo otroci.
Zato je treba vedeti, kako vzgajati mladiča, da do tega nikoli ne pride. V Pasji šoli Švrk vas naučimo pravilne in mirne komunikacije z vašim psom, da mu bo lažje, pa tudi vam, saj boste svojega psa bolje razumeli in ga lahko na pravilen način vzgojili v stabilnega, samozavestnega in umirjenega družinskega člana.
Zakaj v pasjo šolo?
Da se lastnik nauči pravilnega ravnanja s psom,
da kuža usvoji prve vaje poslušnosti,
da začne uživati v sodelovanju s človekom,
da je pozoren na vodnika kljub prisotnosti drugih psov.
Naši tečaji
Tečaji za mladičke
Kuža lahko pride v tečaj za mladičke že pri 2 mesecih starosti. V pasji šoli vam bomo podali prava navodila, da se boste s psom dobro povezali na osnovi medsebojnega spoštovanja.
Nadaljevalni tečaji
V drugi stopnji utrjujemo naučeno in dvigujemo kriterije. Vaje so zahtevnejše, pozornost na vodnika traja dalj časa, razvijamo vztrajnost, željo po sodelovanju in spretnost vodnika in psa.
Napredno šolanje
Po opravljenem izpitu druge stopnje Švrk-II se odprejo možnosti različnih šolanj: Rally obedience, treningi za A in B-Bh ter IBGH izpite, tečaj trikcev, tečaj RAZNO, Hoopersi, ...