Educational – Page 2 – Pasja šola Švrk

Ko pes ne upošteva povelja

Posted on July 25, 2024January 30, 2025 by Ana Korenini

K šolanju psov pristopimo po vrstnem redu vaj, ki je za večino kužkov pravilen, tako da z njim znanje nalagajo: mirovanje, pozornost, sedi, prostor, hop, poleg. Včasih pa se zgodi, da kuža pomeša povelja ali pa se na eno (ali vsa) neha odzivati tako, kot naj bi se. Najverjetneje je v takem primeru napako naredil vodnik, inštruktor pa tega ni pravočasno opazil. S skupnimi močmi je torej treba popraviti “napačno povezavo”.

Na kratko ponovimo postopek, po katerem pes povelje poveže z vedenjem. Na enega od predlaganih načinov vodnik pripravi psa do določenega vedenja. Primer: s ponujenim priboljškom, pravilno pridržanim pred pasjim gobčkom, s pomikom višje in proti psu, dosežemo, da se kuža usede. Ko se usede že zaradi priboljška v naših rokah (tudi ko jih držimo na hrbtu), vemo, da je povezal sedenje z nagrado. Še bolj natančno – ugotovil je, da je posledica sedenja košcek hrenovke. Šele takrat dodamo povelje, ki ga kuža vstavi v povezavo. Da preprečimo napačno povezavo in da bi dosegli uboganje na prvo besedo, takoj zatem, ko jo izrecemo, je zelo pomembno, da povelje začnemo izgovarjati v trenutku, ko se pes že useda. To je teoretično popolnoma jasno, v praksi pa ni niti najmanj lahko. Pes namreč lahko med gibanjem nakazuje usedanje, v resnici pa le počepne, mi pa smo že izrekli “sedi”. Zelo dobro moramo poznati navade svojega psa in se ga naučiti natančno opazovati, da ti procesi lahko delujejo. Sicer bomo dosegli nasprotno od tistega, kar smo hoteli.

Zaplete se lahko že pri učenju vedenja. Psu pridržimo priboljšek, on pa se ne usede, ampak začne skakati proti roki in si poskuša kar sam postreči s hrano. Če takrat dvignemo roko (vsakokrat, ko se kuža povzpne), ga bomo zelo hitro naučili “vedenja jojo”. Priboljška torej ne smemo umikati, le močneje ga držimo in pazimo, da nam ga pes ne vzame, ker bi bil tako prepričan, da je dobil nagrado za skakanje. Potrpljenje in doslednjost sta nujno potrebna za uspešno šolanje psa.

Če nam uspe naučiti vedenje, pa ga polomimo pri dodajanju povelja – narobe smo presodili in izrekli “sedi”, pes pa ni sedel. Povelje večina vodnikov ponovi, pes še vedno ne sede, ponavljanje se nadaljuje in pri tretjem, četrtem ali sedmem se kuža končno usede. Ker vemo, da se pričakovano vedenje ob izvedbi nagradi, pes dobi hrenovko. Kakšna bo v takem primeru njegova povezava? Ko se usedem, pa naj bo to na prvo, tretje ali sedmo povelje, dobim nagrado. Če bomo začeli izvajati vajo “sedi” brez predhodno pridobljene pozornosti, nas bo kuža ob tretjem povelju morda šele pogledal, ob šestem pa sedel. Zato je tako pomembno, da delamo po pravilnem vrstnem redu: pozornost, naučeno vedenje, dodajanje povelja v pravem trenutku in nagrada. Takoj, ko vidimo, da pes to obvlada, je nujno potrebno z zavlačevanjem izročitve hrenovke doseči, da vedenje začne trajati (v našem primeru – utrjevanje in podaljševanje sedenja).

Če se učenje ponesreči do te mere, da se pes na povelje sploh ne usede ali vsaj ne takoj in ne tja, kamor bi mi želeli, naredimo najbolje, če vajo v celoti opustimo. Seveda pa še vedno želimo, da bi pes sedel, če mu tako rečemo. Postopek je treba ponoviti čisto od začetka, vendar z drugim poveljem. Beseda “sedi” ne obstaja več in slabo izvajanje tudi ne. Ko ponovno začnemo učiti “čič” ali “dol” (kakor smo se odločili poimenovati sedenje), ne smemo narediti enake napake, kot smo jo pri “sedi”. Ker smo za eno izkušnjo bogatejši, imamo več možnosti, da nam postopek uspe.
Po tem principu bomo na novo začeli učiti tudi hojo ob levi nogi, kajti “poleg” je vaja, ki se najpogosteje ponesreči.

Še enkrat preverimo, kako naj bi potekalo učenje:

Z vabo (hrano ali igračo) pritegnemo pozornost svojega psa (ker na začetku tečaja pozornost kot naučeno gledanje v oči še ne deluje). Kako mu držimo ponujeno hrano pri hoji ali v kolikšni meri ga nagovarjamo na igro, je odvisno od odziva posameznega psa. So taki, ki jim moraš skoraj pred nosom mahati z vabo, da se sploh premaknejo, in so taki, ki že zato, ker vedo, da ima skrbnik nekaj v žepu, ob njem poskakujejo po zadnjih tacah in se skoraj ne spustijo nazaj na vse štiri. Torej: opazovanje in presoja.

Inštruktor vam bo pomagal pri tem po svojih močeh in vam svetoval. Odzivi psov med šolanjem so sicer pri 90% tečajnikov predvidljivi in v glavnem skoraj enaki, zato pa so v okviru tistih 10% drugačnih tako različni, da ni mogoce dati univerzalnega navodila.

Popravljanja povezav med poveljem in vedenjem ne moremo kar po enem receptu svetovati vsem, ker je nujno potrebno opazovati odziv psa. Le toliko, kot smo vam opisali, je splošnega, podrobnosti pa bomo razložili vsakemu posebej ob vajah.

Na kaj moram misliti pri učenju psa?

Posted on July 25, 2024January 30, 2025 by Ana Korenini

1. Učne ure naj bodo kratke

Desetkrat po 3 minute šolanja je veliko bolje kot ena 30-minutna učna ura.

2. Vedno končajmo z uspešno opravljeno vajo

Psu rečemo, naj naredi nekaj, za kar vemo, da bo naredil, in ga izdatno pohvalimo.

3. Takoj prekinimo šolanje, ko začutimo, da se nas loteva jeza ali frustracija

Če psa treniramo, ko smo jezni ali zafrustrirani, mu šolanje ne bo prijetna izkušnja.

4. Takoj pohvalimo psa, ko je naredil nekaj, kar smo zahtevali

Pes si bo zapomnil, če ga pohvalimo takoj, in bo pohvalo povezal z uspešno opravljeno nalogo.

5. Ročni znaki so boljši kot govorni

Za psa je veliko lažje brati naše geste in telesno govorico, kot poslušati, kaj mu govorimo. Svojega psa lahko naučite, da bo poslušal ustna navodila tako, da v začetku podkrepite besede še z gestami. Pravilo je, da damo navodilo in mu še z gesto pokažemo, kaj naj stori. Ko se začne vsakič odzivati, lahko začnemo počasi ukinjati ročne znake in uporabljamo le govorna navodila.

6. Psa se ne da izšolati v enem dnevu

Da psa izšolamo, potrebujemo nekaj mesecev rednega šolanja in veliko ponovitev vaj, preden se bodo povelja dodobra zasidrala v njegovem umu. Ne pričakujmo preveč prezgodaj, še posebno, če ga želimo naučiti, da bo ubogal besedna povelja. Čeprav so psi visoko razvita in inteligentna bitja, potrebujejo kar nekaj časa, da se naučijo ubogati, kar jim govorimo. Če dvomimo, ali je pes res razumel, kar smo ga hoteli naučiti, se prepričajmo, namesto da bi se jezili nanj, ker še ne uboga.

7. Različne okoliščine, različni kraji

Zapomnimo si, da se psi naučijo celoten skupek okoliščin, ki so ga obdajale takrat, ko se je kaj naučil. Da se bo pes končno naučil, da je povelje, ki mu ga govorimo, enako temu, kar bo storil, in da to pomeni nagrado, ga moramo ponavljati na različnih krajih ter v različnih okoliščinah. Po nešteto ponovitvah bo pes doumel, da so vse okoliščine nepomembne in da bo dobil nagrado za storjeno dejanje vedno, ko bo naredil, kar smo mu rekli.

8. Stvari, ki psu odvračajo pozornost

Psi se hitreje učijo v mirnem, domačem, po svoje dolgočasnem okolju, kjer ni stvari, ki bi mu odvračale pozornost. Ko bomo opazili, da pes razume, kaj mu govorimo, ga moramo začeti šolati tudi tam, kjer psa obdajajo “motnje”, saj mora ubogati tudi takrat, ko bi raje počel kaj drugega. To pomeni, da ga moramo imeti pod nadzorom, da ne zbeži stran in dobi “nagrado” od stvari, ki so mu odvrnile pozornost. Navajanje na to, da mora ubogati tudi takrat, ko bi silno rad počel kaj drugega, mora potekati postopno.

9. Psa moramo imeti pod nadzorom

Dokler psa ne naučimo, da uboga naša povelja, ga moramo imeti pod nadzorom, drugače bo stekel stran in se zabaval po svoje.

Zgodovina psov

Posted on July 25, 2024January 30, 2025 by Ana Korenini

Po zadnjih raziskavah se je pes kot poseba živalska vrsta Canis familiaris razvijal postopoma skozi dolgo zgodovinsko obdobje iz sivega evropskega volka.

Udomačitev psa sovpada s spremenjenim načinom človekovega preživljanja, ko začne človek živeti v stalnih naselbinah. Odpadki postanejo tako gotov vir hrane za tiste živali, ki so se manj bale človeka. Psi potujejo s selitvami ljudstev po svetu, imajo potomce s tam živečimi volkovi in psi drugih območij. Sčasoma se spremenijo v posebno živalsko vrsto.

Pse začno ljudje vzrejati za posebne namene in tako se izoblikujejo pasemske skupine: pastirski in ovčarski psi, lovski psi, psi za čuvanje premoženja ter borbe. Pasme, kot jih poznamo danes, so zgodovinsko gledano nov pojav, saj se jih večina pojavi šele pred približno 200 leti, pravi razcvet pa doseže s prvimi pasjimi razstavami.

Pasja šola Švrk in film Sreča na vrvici

Posted on July 25, 2024January 30, 2025 by Ana Korenini

Javna skrivnost je, da sta Mira Bizjan in Metoda Mikuž, obe inštruktorici šole Švrk, sodelovali pri snemanju legandarnega slovenskega otroškega filma Sreča na vrvici. Glavna pasja vloga je namreč pripadala Mirinemu novofundlancu Ronu.

Davnega leta 1976 je bil posnet film, ki razveseljuje otroke še danes. Kako lepo je, da lahko za zmeraj ohraniš neko poletje, ko smo počitnice namesto na morju, preižveli v »studiju« (v resnici je bil to šotor) in na ploščadi sredi Bežigrada, kjer so se otroci igrali kavboje in Indijance.

Druščina je bila zelo pestra: Matic (Matjaž), Rok (Nino), Črni blisk (Mitja), Rjoveči bik (Andrej) in deklice – Milena (Vesna), Neli (Neli), Mojca (Mojca) Nina (Nina) in še nekaj fantov in punčk, ki jih v filmski zgodbi niti niso poimenovali. Poleg otrok pa filmska ekipa: režiser Jane Kavčič, njegova žena Jana, pomočnika režije Tugo in Boštjan, snemalec Mile De Gleria (v resnici Ninov oče), maskerka, garderoberka Zdenka itd. Vse do mojstrov zvoka, osvetljevalcev, celo nek gospod je bil zadolžen za varnost otrok. No, to ni delovalo in če jim sreča ne bi bila naklonjena, bi se marsikaj lahko zgodilo. Otroci pri enajstih letih, kolikor je bila njihova povprečna starost, še ne vedo vedno kaj je nevarno. Ko smo bili v Puli, kamor smo bili povabljeni na premiero, so naslednjega dne dopoldan sami odšli na plažo in skakali v morje z višine, ki še za starejše ni varna. Mitja, ki je bil nastarejši (15 let) je bil zelo športno nastrojen in je vodil skupinico po skalah navzgor, potem pa saj veste: »kdor si ne upa, je reva«. On se je elegantno prepustil uporu zraka in kot ptič odjadral na glavo v vodo, ostali pa so zbirali pogum in dva (Nino in Matjaž) sta sicer z nižje skale skočila na noge, ampak sta se pri dolgem skoku precej lovila, da ju ni obrnilo na stran. Če bi pristala v vodo na trebuh ali hrbet, bi se lahko grdo poškodovala.

No, ampak premiera je čisto zadnje dejanje, ki ga spremlja ekipa še skupaj, potem pa se poti razidejo in nekateri od članov se nikoli več ne srečajo. Spomnimo pa se drug drugega od gledanju filma in tudi dogodki, ki jih ni bilo malo medtem, ko smo snemali, so ostali živi.

Pa začnimo pri tem, kako je nastala ideja o filmu in zakaj je režiser izbral za naslovnega junaka prav mojega Rona.

Pisatelj Vitan Mal je avtor knjige z naslovom »Teci, teci kuža moj«. Režiser Jane Kavčič se je odločil, da bi po tej zgodbi priredil vsebino za film in začel povest spreminjati v scenarij ter hkrati iskati primernega psa za to vlogo. Prvotna ideja je bil bernardinec, ker pa na razstavi v Ljubljani (takrat so se pasje razstave odvijale v hali Tivoli) ni naletel na nobenega, ki bi bil vsaj malo šolan in ker so zelo različno obarvani, bi nastali problemi, če bi bilo potrebno psa med snemanjem zamenjati – pa tudi dvojnika bi se takoj ločilo od glavnega igralca. No in na tej isti razstavi je naša druščina kakih desetih psov nastopala pod vodstvom Metode Mikuž. Moj Ron, novofundlandec, je bil eden tistih, ki so pokazali veliko znanja in režiser se je takoj odločil, da nas pozneje poišče in se z nami posvetuje o možnosti, da bi sodelovali pri snemanju filma.

Sestanek z njim je bil kratek, prišli sva skupaj z Metodo, saj se je kar takoj pokazalo, da bova za snemanje potrebni dve. Ne samo zato, ker se snema cele dneve in jaz sem že bila zaposlena, torej sem lahko sodelovala samo en dober mesec (dopust), ostale dneve pa samo še popoldan – temveč tudi zato, ker sva morali v nekaterih kadrih psa pošiljati iz ene točke v drugo, kar en sam človek težje počne.

Ker so filmarji včasih malo hecni ljudje, smo potem, ko sva z Metodo prebrali snemalno knjigo, morali skupaj pregledati, kaj od napisanega bo pes naredil in kaj bo treba črtati iz zgodbe. Črtali smo eno Matičevo vizijo, kako jezdi na belem konju, za njim teče Jakob, dohiti konja in mu skoči na hrbet k Maticu. To ne bi šlo iz dveh razlogov: prvič, novofundlandec brez vmesne opore ne more skočiti tako visoko, pa tudi težko bi ga prepričali, da bi skočil na dirkajoč konjski hrbet; in drugič: konj bi najbrž zbezljal, če bi tak ogromen pes skočil nanj. Pa niso komplicirali, lepo smo se zmenili, da takih kočljivih scen pač ne bo.

Hoteli sva črtati tudi Jakobov skok v Ljubljanico, kajti voda je od mosta oddaljena 7 metrov. Noben kuža ne bi prostovoljno skočil s take višine. Naju so sicer pomirili, da Rona seveda ne bomo metali v vodo, da pa bomo našli enega manj družinskega psa, verigarja, ki bo mlad in neustrašen in ga bomo vrgli z mosta, v vodi pa bo čoln z dvema potaplačema, če bi šlo kaj narobe, bosta že onadva poskrbela, da se psu ne bo nič zgodilo.

Kdo je Vaksel?

In res, tak »kaskader« je bil Vaksel. On je nadomestil Rona v dveh prizorih: pri »skoku« v Ljubljanico in pri zapletu na podstrešju, ko se je Matic po nesreči zapahnil na teraso na strehi in skupaj z Jakobom skoraj »zmrznil« v nočni nevihti. Takrat še nismo vedeli, da bomo Vaksla nujno potrebovali še za en prizor, ki ni bil nič nevaren in niti slutili nismo, da nam bo povzročil toliko skrbi. Gre namreč za lulanje na avtomobilsko gumo. Tega moj Ron v svojem privatnem življenju ni smel početi in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pa so pomočniki režiserja prinesli pasji urin in ga poškropili po gumi – ker kužki na isto mesto, kjer je že en pes lulal, radi tudi sami naredijo isto. Ni pomagalo, Ron je ubogljivo pritekel do avta, gume pa niti povohati ni hotel. Še posebej zato ne, ker v vlogi doživi sitnega profesorja, ki kriči nanj in meče vedro z vodo ob tla. Hrup psom ni všeč in po nekaj ponovitvah odganjanja, Ron ni več hotel niti pogledati proti avtomobilu. Smo spet rekli: kaj pa, če bi probali s preprostim Vakslom, ki še nikoli ni slišal nič o tem, da se po avtogumah ne lula? Vsi napeti smo čakali na ta poskus, kamere so bile nastavljene iz dveh smeri, da ja ne bi zamudili priložnosti, če se bo kaj zgodilo. Ker smo se s tem kadrom trudili že dva dni, smo bili zelo nervozni in čisto tiho, ko so pripeljali Vaksla. On pa je kot kakšen pravi igralec, ki natančno ve, kaj mora narediti, pritekel do avta, dvignil nogo na gumo, se polulal, naredil še dva koraka, se obrnil, vrnil in še enkrat pomočil isto gumo. Takrat smo pa zatulili od veselja in olajšanja, da je stvar uspela.

Otroke navadno zanima še to, ali se je Ron za časa snemanja navezal na Matjaža? In ali je vedel, da je njegovo ime Jakob? Kaj pa drugi otroci, so se ga kaj bali?

Ne, niso se ga bali, čeprav ni bil vesel, kadar so ga obkrožili in ga z premnogimi ročicami naenkrat božali. Ni vedel, da bi se moral ozreti, če ga kdo pokliče Jakob – kadri so sestavljeni in tega ni bilo težko prikriti. Na Matjaža pa se tudi ni navezal, saj je bil takrat, ko smo snemali, star že sedem let in kužki pri takih letih ne sklepajo več novih prijateljstev, če ni nujno.

Pasji ravs

Še en dogodek je vredno opisati: igranje košarke pred blokom, ko Jakob sodeluje in odbije žogo v okno ter seveda razbije šipo.

Ker sva z Ronom živela v bloku tik ob otroškem igrišču, je bila ena mojih prvih prepovedi: nikoli ne sme teči za žogo, da se otroci ne bi ustrašili. Rezultat je bil seveda tak, da se tudi v filmu ni upal igrati z žogo. Spet smo morali najti dvojnika, ki zna žogo celo odbiti. Našli smo ga in skakal je za žogo ter zelo uspešno uprizoril igranje košarke. Odbil pa ravno ni nobene vržene žoge in izmisliti si je bilo treba nekaj drugega. Filmarji so polni trikov in so se odločili, da bodo oni vrgli žogo Valdiju v gobec, potem pa ta posnetek zavrteli nazaj in izgledalo bo tako, kakor da jo je on z nosom odbil. Dobro jim je uspevalo, celo gobček se je premaknil navzdol (kar je v obratni smeri izgledalo navzgor) in vse bi bilo v redu, če ne bi ti gospodje tako radi ponavljali (za vsak slučaj). Po tretjem poskusu je postal Valdi že precej slabe volje, po četrem pa je popenil in odšel stran od prizorišča. Renčal je in zavil okrog vogala bloka, kjer je v senci pod nekim balkonom počival Ron. Bilo je očitno, da Valdi išče nekoga, na kogar bi lahko stresel svojo slabo voljo zaradi obmetavanja z žogo. Ko sem to dojela in ker sem bila dovolj blizu, sem skočila za njim in ga zadnji hip, ko je bil že dva koraka do Rona, zgrabila za rep in potegnila nazaj. Drugega kot rep nisem dosegla, ker sta bila psa pod nizkim balkonom. Nisem bila presenečena, ko se je besno obrnil in me pošteno ugriznil v zapestje. Saj to vsi vemo, da se psov ne vleče za rep – ampak, mislim, da bi bile poškodbe na Ronu precej hujše, kot so bile tiste na moji roki. Valdi je bil namreč precej večji, mlajši in močnejši od Rona, ki je poleg tega počival v senčki in napada niti v sanjah ni pričakoval.

Zanimivo je, da v takem trenutku sploh ne čutiš hude bolečine in da tudi kri priteče šele čez nekaj časa. Filmska maskerka, ki je bila sicer zelo prijazna in sočutna z menoj, pa je bila istočasno čisto navdušena, da bo zdaj imela model, kako izgleda ugriznjena roka, ker jo je pozneje morala obdelati Črnemu blisku, ki ga je po scenariju Jakob ugriznil, ker ga je dražil.

Bolj umirjeno je potekalo snemanje v pravem studiu v prostorih Viba filma, kjer so postavili tri stene dnevne sobe in dve steni kuhinje ter nekakšno predsobo. Tega ob gledanju filmov nikoli ne razmišljamo, ko pa vidiš snemanje dogodkov v stanovanju, pa nenadoma dojameš, da se v pravi sobi sploh ne bi mogli s kamero toliko oddaljiti, da bi zajeli v objektiv vse to, kar vidimo na platnu. Naredijo torej eno, dve steni in postavijo pohištvo, z druge stani pa stoji ekipa in kadri se vrstijo ter ponavljajo, kot sem že omenila.

Jakobovo cviljenje, ki ga je v prizoru, ko je zaklenjen v kurilnici, zelo veliko, v resnici ni bilo posneto ob tej priložnosti. Posneli smo ga posebej, enkrat, ko si ni upal za menoj po nekakšnih kovinskih stopnicah in se je pritoževal, ker sem šla gor brez njega in se mu za nekaj časa skrila. Meni se je sicer smilil, filmarji pa so kar ploskali od navdušenja, saj si niso predstavljali, da bo tako enostavno dobiti te zvoke.

Ves čas snemanja je bil prisoten gospod Vitan Mal, ki je sproti pisal novo knjigo, tokrat z naslovom: Sreča na vrvici. Vsebina je do potankosti enaka filmski zgodbi. Izdana je bila v A5 formatu, na naslovnici pa sta Matic in Jakob.

O medsebojni naklonjenosti fantov in punčk, ki so sodelovali pri filmu ne vem prav veliko, lahko pa povem to, da v resnici Vesna in Matjaž (Milena in Matic) nista gojila kakšne posebne simpatije drug do drugega, čeprav sta zelo dobro odigrala prikrito zaljubljenost.

Od snemanja filma je minilo že 41 let (od premiere pa 40). Otroci iz filma so medtem postali starši in njihovi otroci so že starejši, kot so bili takrat oni. In lahko si predstavljate, kako smešno se mi zdi, če kdo vpraša: »A je bil Jakob res vaš pes? A je še živ?« oz. »A ga še vedno imate?« Potrpežljivo odgovorim, da je bil že takrat star 7 let in da bi bil zdaj star 48 let in potem rečejo: »Ah, ja, seveda.« Psi žal živijo samo 10 do 15 let, odvisno od pasme. Ronek je dopolnil 13 let, kar je za novofundlandca zelo veliko.

Matičeva mama je v filmski zgodbi razlagala svojemu sinu: »Vrt, velik vrt, to je za Jakoba«, ko mu je skušala dopovedati, da v blokovskem naselju ni prostora za tako veliko »mrcino« in da se sostanovalci pritožujejo ter da bo moral pes od hiše. Ron pa je v resnici živel v bloku in prav nič ni pogrešal vrta, ker sva se vsak dan po več ur sprehajala po gozdovih in parkih, imel je pasjo družbo in kup človeških prijateljev. Kuža, pa naj bo majhen ali velik, potrebuje predvsem veliko ljubezni, človeka, ki bo imel čas zanj in ki se ga bo potrudil tako vzgojiti, da bosta vsa leta skupnega življenja oba zadovoljna.

Vrt pride zelo prav, zmotno pa je prepričanje, da je pes lahko srečen samo na vrtu. Če bi mu dali na izbiro, bi zagotovo rajši ležal s svojim človekom na kavču, kakor sameval v vrtu, pa če bi bil še tako lep in velik.

V pasjo šolo pri dveh mesecih

Posted on July 25, 2024January 30, 2025 by Ana Korenini

Pri učenju in vzgoji svojega psa se ne ravnajte po nasvetih laikov, raje obiščite pasjo šolo.

Na sprehodih z ljubkim mladičkom vas bodo ljudje ustavljali, da bi ga malo pobožali in vam povedali, kako zelo je srčkan. In čeprav ga želite na-učiti, naj na tuje ljudi ne skače, ga ti s svojim sklanjanjem in ogovarjanjem naučijo, da počne prav to. Poleg tega vam takoj začnejo svetovati, kako ukrepati, če bo počel kaj neprimernega. Ne vedo pa, kako hitro z napačnim ravnanjem psa naučite ravno tisto, česar ste ga nameravali odvaditi.

Zakaj v pasjo šolo?

da se lastnik nauči pravilnega ravnanja s psom
da kuža usvoji prve vaje poslušnosti
da začne uživati v sodelovanju s človekom
da je pozoren na vodnika kljub prisotnosti drugih psov

Kuža si želi pozornosti

Razigrani mladič si želi čim več vaše pozornosti. Če se nekaj časa ne boste ukvarjali z njim, vas bo poskušal opozoriti nase z dobrikanjem ali pa z vlečenjem za hlačnice. Tanjše prav lahko raztrga pa tudi gole noge pod njimi so lahko hitro polne prask. Skoraj vsak lastnik se odzove tako, da mu začne razlagati, da se s takim vedenjem ne strinja, pri tem mu verjetno vleče hlačnico iz gobčka, in kuža je dobil, kar si je želel – ukvarjanje z njim. Zakaj bi torej opustil to navado? Ker vemo, da v naravi živali ne porabljajo energije, če ne pričakujejo dobre posledice, moramo poskrbeti, da bo vlečenje oblačil sprožilo reakcijo, ki mladiča ne bo zadovoljila. Če bo večkrat zapored namesto odziva doživel vašo ignoranco, bo tako vedenje zagotovo opustil.

Neprimerne metode

Ko vam bodo »strokovnjaki« svetovali, kako ukrepati v določenih okoliščinah, bodite previdni – stresanje psa za vratno gubo, tiščanje k tlom, stopanje na zadnje tačke, če se povzpne na vas, niso primerne vzgojne metode, saj boste z njimi pri občutljivem psu sprožili občutek ogroženosti in morda celo ugriz, ko se bo poskušal braniti. Mladič naj čim prej spozna besedo ne, vseeno pa namesto prepogostih prepovedi rajši dvignite predmete, ki jih ne sme dobiti v gobček, na višje police. Dan naj preživi čim bolj pestro: sprehodi, igra, druženje s pasjimi prijatelji in učenje. Po zabavnem dnevu bo utrujen in zadovoljen. Če bo dogodkov premalo, si bo pomagal z lastnimi idejami, od katerih vam marsikatera ne bo všeč (npr. grizenje preproge, pohištva, čevljev, »pospravljanje« vrta).

Prve vaje poslušnosti

Po navodila, kako začeti učenje, pojdite v pasjo šolo. Pa ne samo na igralne urice, ker se psi v prvih mesecih življenja najhitreje učijo. Vadbe se lotite prijazno in s pomočjo priboljškov ter na njim razumljiv način. Najpomembnejše je namreč, da se psa naučite voditi tako, da bo razumel, kaj od njega želite. In seveda, da boste dovolj izrazito poka-zali, kako veseli ste, ko ga kaj novega naučite. Na tečaju poslušajte razlago in postopek učenja, doma pa vadite. Vsako učenje bo samo do polovice usvojeno, če ne boste ponavljali in ponavljali še sami.

Pozoren na vodnika

V čem je razlika med samostojno vadbo in šolanjem v skupini? Če trenirata sama, se mladič ne navadi na prisotnost drugih psov, v skupini pa ga drugi šolarji zelo hitro nehajo motiti. Poleg tega se lastniki naučijo, kako lahko v okolju z motnjami pozornost svojega psa vseeno pri-dobijo zase. Čeprav mladička na začetku učimo s pomočjo priboljškov, da vzljubi sodelovanje z lastnikom, jih počasi ukinjamo in na koncu izvaja poslušnost tudi brez njih.

Pa še to:

Ne pomaga izbira najpametnejše pasme, ker so testi za preverjanje bistrosti zavajajoči, in ne kastracija, po kateri lastniki pričakujejo čudežni preobrat. Mladička boste naučili lepega vedenja samo, če bosta pravilno in pridno trenirala.

O psih vemo premalo

Posted on July 25, 2024January 30, 2025 by Ana Korenini

Zakaj psi včasih nimajo pojma, kaj od njih želimo?

S psi se ukvarjam že vrsto let, toda najtežja in najbolj odgovorna je moja vloga svetovalke za vedenje družnih živali. Zlasti zadnjih 20 let je bilo razkritih zelo veliko skrivnosti pasjega vedenja, še vedno pa obstaja tudi dosti zmot.

Psi niso majhni ljudje

Nedavno sem med sprehodom s svojim tibetanskim terierjem opazovala poskus vzgoje mladega zlatega prinašalca. Poskočni Max je miroljubno vohljal v skupini pasjih tovarišev in niti klici niti piski piščalke ga niso prepričali, da se splača odpraviti domov. Lastnik je prihrumel čez park, škrlaten v obraz, zgrabil nič hudega slutečega mladiča za vrat in zahteval, da ga gleda v oči, ko mu bere levite. Pes je mežikal, obračal glavo, se oblizoval in se poskušal izmuzniti. »Glej me v oči, ko ti govorim,« je vpil gospod. Ko sta odšla iz parka, je bil eden besen, drugi pa nesrečen in zmeden. Lastnik ga ni naučil ničesar, odkar ga je dobil. Njegovega Maxa moram miriti, ko je preveč samopašen v igri z mojim psom. Gospod torej tudi ne ve ničesar o pasji biti. Ne, ni ga razumel. Psi niso majhni ljudje, ampak druga živalska vrsta, in jih ne kaže počlovečevati.

Nekaj zmot o pasji biti:

gotovo ve, da ga je polomil, saj se vede, kot da ga teži huda krivda
nekateri lastniki so prepričani o višjih umskih sposobnostih svojih štirinožcev
najbolj nevarno za vse pa je prepričanje, da se moramo do njih vesti dominantno

Začnimo pri prvi zmoti: imamo že dobre rezultate strokovnih raziskav, tako psihologinja Alexandra Horowitz meni, da se pes vede, kot da ve, da je kriv, ker iz spremembe človekovih vedenjskih znakov razbere, da nam to, kar je naredil, ni všeč. To se najbolj izrazito pokaže pri tistih, ki so bili že kdaj prej po takih znakih kaznovani. Druga zmota: težko je ugotoviti umske sposobnosti psov, vsaj za zdaj še ne. Za sporazumevanje ne uporabljajo govora, ampak druge znake (zvočne in različno vedenje).

Dominanca

Vsi, ki nam je kaj do dobrobiti psov, poskušamo prepričati lastnike, naj o odnosu do njih ne razmišljajo v pomenu dominance, prevlade. Da, mi smo gospodarji, mi odločamo, kaj bo jedel, kdaj bo šel ven, ali bo imel mladiče, kje bo počival, toda bodimo tudi dobri gospodarji, ki vedo, da to ne pomeni krutosti in nasilja. Brce, zatezne ovratnice in elektrika so – mučenje živali, čeprav nas televizija še kdaj prepričuje drugače. Če bomo šli po tej poti, bomo trčili ob naslednjo čer nepoznavanja pasje biti: odnos med lovcem in plenom, a o tem kdaj drugič.

V Pasji šoli Švrk smo zelo natančni glede teh vprašanj in lastniki morajo do konca programa razčistiti tovrstne dileme. Moji kolegi v združenju Association of Pet Animal Behaviour Counsellors in profesorji v Southamptonu (kjer sem delala magisterij s tega področja) poudarjajo, da mora znanje o pasji biti postati temelj vsakega izobraževanja.

Napisala Metoda Mikuž, svetovalka za vedenje družnih živali in inštruktorica v šoli Švrk.

Končali smo začetni tečaj, kaj pa zdaj?

Posted on July 3, 2024February 6, 2025 by Ana Korenini

Tako. Bili smo uspešni na izpitu. Slikali smo diplomo in diplomanta. Slikali smo vodnika, diplomanta in diplomo. Slikali smo diplomanta, diplomo in ostale člane družine.

Zdaj je diploma na častnem mestu, pes in vodnik ali več njih na zasluženih počitnicah. Na prvem mestu so dejavnosti, ki med letom za njih ni časa. Pes pri vsem sodeluje in vsake toliko časa je vsaj delno pripravljen izpeljati katerega od trikcev, ki so bili obvezen del izpita po tečaju za mladičke. Obiski so hvaležne stranke, da se vodnik lahko pohvali, kako se njegov pes prelevi v svizca, se prevali sem ter tja in udari petko. Po taki predstavi sta nastopajoča obvezno pohvaljena in vodnik uživa na počitnicah z mirno vestjo: Imam psa z diplomo, bravo jaz!

Počasi, res počasi, se hitrost, s katero je pes brez problemov izvajal eno vajo za drugo, začne umirjati. Vodnik začne opažati, da ubogljivi mladič, ki ga je imel stalno na očeh, ki je padel na trebuh ob prvi črki povelja prostor, izpelje vsako vajo na ena nasproti približno. Ker nimamo vsi službenih psov, si vodnik reče: “No tole bo kar dovolj dobro, lahko živimo s takim znanjem.” In ima prav. Saj ni nič narobe, če pes uboga na šesto povelje, res ne. Samo včasih za šesto povelje ni več časa, pes mora takoj ubogati. Včasih tudi za to, ker bi ga neposlušnost lahko stala poškodbe ali življenja, ker se za naše povelje ni zmenil pred prometno cesto. Ker ga nismo pripeli, saj obvlada povelje poleg.

Nadaljevati šolanje - da ali ne?

Naše izkušnje kažejo, da se vam bo to obrestovalo. Diploma začetnega tečaja je osnovna šola. Nadaljevalni tečaji so srednja šola in učenje posameznih disciplin, kot so rally obedience ali hoopers, univerzitetni študij. Ja, vsak se odloči po svoje, do katere stopnje bo šel s svojim psom. Toda nadaljevalni tečaji pomenijo cementiranje znanja do take mere, da se zmanjšajo možnosti za pasje neumnosti, da pod strokovnim očesom inštruktorja pes prebrodi puberteto, med katero pozabi, da je kdaj koli kaj znal. Da vodnik spet sreča staro klapo in izmenja izkušnje drugih, ki so se tudi začeli zavedati, da imajo doma še eno skrb, pa tudi veliko veselje.

Kar zadeva nas – lepo je videti znane obraze vodnikov, videti pse, kako so zrastli, poslušati izkušnje, ki ste jih nabrali.

Ja, super bo, pridite!

Vsi, ki ste se v Šoli Švrk udeležili začetnega tečaja, ste dobili več informacij o poteku vpisa v nadaljevalni tečaj po e-pošti.