Je lahko gibanja preveč?

Starost psa

Ko je kuža mlad in razigran, komaj čakamo, da ga peljemo na izlet, v poletnih dneh po možnosti k vodi, da lahko tudi malo čofota po plitvini, če ne celo zaplava. Uživamo, ko si nabira kondicijo in zmore tudi kakšen zahtevnejši vzpon. Takrat ne razmišljamo, da pasje življenje teče precej hitreje kot človeško. Če imamo srečo, je kar nekaj let s psom vse v redu, potem pa pride obdobje, ko se morda pojavi bolezen in se naše dejavnosti z njim ne morejo več tako brezskrbno nadaljevati kot nekoč. Vemo, da so sprehodi koristni za zdravje, če pa ima kakšno težavo, bi jo preveč gibanja morda še poslabšalo. Starejšim psom lahko začne popuščati srce, dobijo zdravila in njihovi sprehodi morajo postati bolj počasni in ne predolgi, predvsem pa se je treba izogibati vročini.

Pravšnja teža

Ljudje si ravno prav kilogramov želimo tako zase kot za svoje kužke. Razen tistih psov, ki morajo po standardu imeti nekaj zalog maščobe, ni priporočljivo, da nasedemo prosečemu pogledu štirinožnega prijatelja in mu verjamemo, da je lačen. Po njegovi presoji je bil obrok, še posebno če je bila hrana okusna, premajhen, ampak vse je odvisno od velikosti psa in od tega, koliko kalorij porabi čez dan. Paziti moramo, da ne pride do začaranega kroga: ker kuža rad je, mu damo malo preveč, ker pridobi težo, se mu ne ljubi več toliko gibati, in tudi poležavanje vpliva na njegovo težo. Ko se zavemo, da je predebel, ni rešitev to, da ga začnemo gnati ob kolesu v dobri veri, da mu bo to koristilo. Ne samo da mu ne koristi, lahko mu zelo škoduje. V primeru debelosti je treba najprej zmanjšati obroke, obstaja tudi hrana z oznako »light«, ki je manj izdatna, seveda pa je treba vzporedno tudi redno hoditi na daljše sprehode najprej po ravnem in počasi, potem pa hitreje in že tudi na kakšno vzpetino. Pametno se je zavedati, da je precej lažje ohranjati vitko linijo kakor odpravljati odvečne kilograme, kar velja za ljudi in živali.

Previdno z mladiči!

V tečaju za mladičke nas novopečeni lastniki pogosto sprašujejo, kako dolge sprehode je pametno delati z zelo mladimi psi in ali je res, da ne smejo hoditi po stopnicah. Stopnice res obremenjujejo sklepe, in če je kuža majhne pasme, ga ni težko nositi od dva do tri mesece po tem, ko je prišel k nam. Kaj pa nemška doga, novofundlandec ali bernardinec? Najbrž ga ni pametno imeti, če stanujete v četrtem nadstropju brez dvigala, nositi ga ne boste mogli, tekanje po toliko stopnicah dol in gor večkrat na dan pa bi pustilo posledice na hrbtenici celo pri odraslem psu. Na sprehodu mladički poskušajo lastnikom kar sami pokazati, kako daleč jih veseli hoditi: preprosto se usedejo in se uprejo nadaljevanju. To ni trma, kakor največkrat ljudje razumejo tako vedenje, pa tudi utrujenost ni vedno kriva za željo po vrnitvi domov, večina mladičkov je preprosto najsrečnejša v dnevni sobi. Če lastnik počaka nekaj tednov, bo malček z veseljem odkorakal novim dogodivščinam naproti. Ko bo minilo še nadaljnjih nekaj tednov, pa se bo vedenje obrnilo v nasprotno smer – takrat bo želel ostati čim dlje zunaj in bo poskušal zavirati konec sprehoda.

Gibanje je koristno za zdravje, vendar v pravšnji meri. Če ga je preveč, ko pes ni v dobri kondiciji, če gremo ven takoj po obroku, ko je zunaj vroče, ali gremo teč s pasmo, ki ni prilagojena za dolge proge, še posebno ne za tek ob kolesu, pa mu lahko nehote naredimo veliko škode.

Veseli december – naj ga ne pokvari pirotehnika

Predvidevam, da bodo brali ta prispevek tisti, ki so zoper uporabo pirotehnike v prazničnih, decemberskih nočeh. Vas prepričevati, da predstavljajo hudo trpljenje za živali, torej nima smisla na tem mestu. Lahko samo skupaj ugotavljamo, da nekateri ljudje ne poznajo sočustvovanja in se z lahkotnim srcem predajajo užitkom ob močnem pokanju.

Morda se niti ne zavedajo, da kršijo ne le občinske odloke, v katerih dneh v decembru se sme taka dejavnost odvijati, temveč kršijo tudi  Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo).

V 25. členu Zakona je zapisano, da so trpljenje živali bolečine, strah, poškodbe, pohabljenje, degeneracija, hiranje ali obolevanje ter čezmerno in nepotrebno vznemirjanje, ki jih povzroči človek.

Verjetno mi boste pritrdili, da gre pri metanju petard za čezmerno in nepotrebno vznemirjanje, ne?

Morda se bo kdo oglasil, da je vendar tako dejavnost nemogoče prepovedati. Hja, ali pa se jo da, vendar morajo tisti, ki o tem odločajo,  pokazati malo vodstvenega duha in za spremembo podpreti tiste dele populacije, ki meni, da imamo tudi mi pravico uživati praznike v dnevni sobi na kavču in ne v kopalnici miriti psa, ki je popolnoma iz sebe.

Novoletni večer ob prelomu tisočletja sem v krogu družine proslavljala na ulicah New Yorka. Ob polnoči je bil ognjemet, ne prej ne potem pa nikjer nobenega pokanja. Veseli ljudje so v gručah pohajali po ulicah in si vse povprek vpili voščila ob novem letu. Ja, Ljubljana je pa le Ljubljana, ne? Kaj bi New York!

Tako bom raje napisala, kaj nam je konkretno storiti, da bodo naši psi morda le manj trpeli.

Kako opravimo sprehode?

V decemberskih dneh peljite psa zvečer bolj zgodaj ven, tam okoli petih, ker mularija še piše domače naloge in jih imajo starši še pod nadzorom. Ko je okoli enih konec pouka, previdno hodite po soseski in dobro oprezajte, saj gredo takrat otroci in mladoletniki domov in se jim metanje petard dozdeva prijetna oblika preživljanja prostega časa.

Ko opazite na ulici manjšo gručo mladostnikov, čvrsto  primite  psa za povodec in se kar najbolj in najhitreje oddaljite. Če stojijo ob smetnjaku, to ni zato, da bodo notri vrgli bananin olupek, ampak petardo. Še v večje veselje vam bo, ko boste čez čas izvedeli, da bo šlo plačilo za uničene smetnjake  iz vašega žepa in sicer jih boste kot postavko “menjava smetnjakov” opazili na računu za vzdrževalne stroške bloka.

Od sredine decembra do sredine januarja naj bodo psi na sprehodih dosledno na močnem povodcu. Če jih imate na vrtu, jih nehajte imeti tam, ampak naj bivajo notri.

Kako pripravimo stanovanje?

Čez okna obesimo odeje, ki bodo delno dušile zvoke.

Psu pripravimo brlog, kamor se bo zatekel. Priljubljena je spalnica, saj se žival zateče pod posteljo. Pomagate mu lahko tako, da naložite na posteljo vaše plašče, prešite odeje in drugo podloženo robo, kar bo tudi malce utišalo zvoke od zunaj.

Vesele viže, ki se navadno vrtijo tisti večer na televiziji, radiju in drugih komunikacijskih sredstvih, dajte bolj na glas.

Kako pripravimo psa?

Zadnji večerni sprehod naj bo bolj zgodaj. Nekateri sprehajalci ocenjujejo, da kaže iti ven že okoli štirih, ker je takrat frekvenca pokov precej nizka. A ne spite na tem ušesu, ker vas znajo lokalni metalci petard presenetiti, pa prilezejo prej na plan.

Psu damo bogat obrok s težko hrano, ki psa kar zvleče v spanec.

Psa pustimo, če se med pokanjem stiska k nam. Smo njegov prijatelj in mu to le prijazno zagotavljajmo, a ne kaže preveč z njim sočustovati. Takšno je življenje, stari moj! Obrni se na župana!

Kako pripravimo sami sebe?

Če ne boste šli rajati ven, potem vam svetujem:

Navlečete najbolj udobno trenerko in volnene nogavice. Privoščite si kaj dobrega za pod zob. Glede pijače, po lastni presoji, a svetujem, da mora nekdo ohraniti mirno kri in trezno glavo, če je že pes ves iz sebe.

Ko se bliža polnoč in ko se zgodi Soška fronta, vzamete udobno blazino za pod zadnjo plat, računalnik, tablico ali telefon, da ne zamudite nastopa novega leta, se zaprete v kopalnico in se usedete ob WC na tla ob psu. In bentite ob vsakem poku posebej.

Ko je okoli ene ure zjutraj relativno zatišje, stisnite psu šapo in oba si lahko zaželita, da Ljubljana postane drugo leto New York.

Pa lepe praznike in čimmanj stresa!

Otrok in pes

“Tako – zdaj ga imaš, ker si si ga tako želela. Zdaj boš pa morala skrbeti zanj.”

Približno takole potekajo pogovori, ko po dolgem, otroškem moledovanju, pride pes k hiši.

In se gledata. Otrok in pes. No, bolje rečeno: Otrok skuša po človeški navadi psa crkljati in božati, pes pa ga skuša po pasji navadi na vse možne načine pripraviti k igranju z grizenjem rok, hlačnic in vsega drugega, na kar se uspe obesiti. Odvisno od pasje vztrajnosti, velikosti in ostrine zob, starša ugotovita, da bi bilo morda bolje, če gre ta človeško-pasji par v šolo. Ja, škoda, da tega niso storili že takoj, ko je mladič prišel k hiši, saj se je pes v času dveh do treh mesecev naučil vsega možnega, samo ne tistega, kar so lastniki upali, da se bo.

Gremo v šolo

Tako strumno stojijo na našem vadišču. Otrok, pes, povodec, priboljški, kliker. Starši napeto čakajo na klopi. Voda in skledica pri roki. Starši – asistenti napeto spremljajo prve trenerske začetke njihovega otroka in si od časa do časa ne morejo kaj in z gledalskih klopi vpijejo dodatna navodila, kako naj otrok dela s psom, da bosta bolj uspešna.

Slika ni nič drugačna kot na ostalih popoldanskih aktivnostih, raznih plesnih tečajih, plezanju, gimnastiki itd. Razlika je v tem, da otrok prvič v življenju nekoga uči. In to ne človeka, ampak drugo živalsko vrsto, ki nam je sicer po socialni in čustveni plati precej podobna, a dela predvsem po svojih zakonitostih. In to ni lahko. Zato potrebujejo vso pomoč, podporo in razumevanje.

V naši šoli smo veseli otrok, še zlasti, če si šolanja sami res želijo. Saj ni nič hudega, če šola eden od staršev, otrok pa je zraven in se uči. Na tečaju pa imamo veliko malčkov, ki dobesedno v potu svojega obraza krotijo pasje pubertetnike in ti so vedno deležni večje pozornosti, saj je potrebno večkrat priskočiti na pomoč, ponoviti in razložiti vajo, potolažiti ali spodbuditi nadobudnega pasjega trenerja. In utišati starše, ki posegajo vmes z navodili s klopi, ki so ponavadi napačna, pa še otrok ne more poslušati vseh naenkrat.

Zavedamo se, da se z ukvarjanjem s psom otrok nauči, da so na svetu tudi druga bitja, ki so odvisna od nas. Da je psom treba svet razložiti na njim razumljiv način, da se bodo lahko uspešno vživeli v človeško sredino. S šolanjem psa si bodo tudi ustvarili posebnega prijatelja, ki se ga bodo spominjali vse življenje.

Zakaj nam učenje psa ne uspeva?

Psa smo vpisali v šolo in kar dobro nam gre, samo, težko bi rekli, da se naš pes spreminja v šolanega psa. Imamo občutek, da gre vsem sošolcem bolje. Kje so vzroki?

Zlajnana je trditev, da pač niste psa dovolj šolali.

Resnica je, da ste vi mislili, da psa šolate, pes pa tega sploh ni opazil, ker ste ga premalo osredotočili nase pred začetkom učne seanse, ker ste bili površni in ste pustili, da je pes izvedel vajo samo približno in ne tako, kot ste vi zahtevali.

Verjetno ste tudi zanemarili pravilo, ki pravi: eno vedenje, ena nagrada, dokler vaja ni vedno izvedena stoodstotno.

Psa na koncu vaje tudi niste primerno nagradili in dali povelja za sprostitev. Tako ima pes zamegljeno mejo, kdaj mora začeti delati in kdaj lahko neha.

Ker pa bo pes vedno delal, kar mu prinaša takojšnjo korist, bo delal po svoje.

Kako se bomo popravili?

Ljudje si navadno vzamemo za šolanje priložnost in čas. Lepo in prav. Samo kaj, ko v dnevnem ritmu pogosto zmanjka časa za to. Potem odlašamo, kdaj bo res za to primeren trenutek. Pes ima veselo proste urice in si med tem življenje ureja po svoje.

V šoli smo vas spodbujali, da psa učite trikce, vaše posebne vaje, ki ste jih naučili na podlagi metod in tehnike iz šole.

Izvajanje in učenje trikcev je vedno s pomočjo priboljškov, ker gre za učenje novih vaj in dograjevanje starih. Pes bo rad sodeloval, vam pa bo v razvedrilo, ne neka zadolžitev.

Ne boste se niti zavedali, da boste pri učenju trikcev ponovili vse obvezne vaje iz šole. Če pes ne bo osredotočen na vas, ne bo delal. Če ne boste natančni, trika ne boste mogli izpeljati. Primer: Če pes ne naredi natančno vaje “prostor”, ne bo mogel narediti vaje “preval”.

Kot pri ljudeh, velja tudi pri psih, da se lahko učijo vse življenje. Sčasoma boste opazili, da ne boste rabili več dosti besednih navodil. Če boste psa naučili, da vas bo opazoval, ko boste kaj od njega hoteli, bo ubogal na migljaje, držo vašega telesa, mimiko obraza, dvignjeno obrv, pogled itd. Samo vztrajni in natančni morate biti že od začetka.

Kako naučimo mladiča, da zanesljivo pride, ko ga pokličemo

Mladič vpija znanje kot goba vodo, zato ga je lažje učiti, kot kasneje, ko pride v obdobje odraščanja.

V tem obdobju zelo rad priteče k človeku, če ga ta pokliče in to lahko imamo kot osnovo za učenje zanesljivega odpoklica že v tem obdobju.

Kot vsako vajo, učimo tudi to v domačem, družinskem okolju, da je čim manj motečih dejavnikov iz okolja. Idealno je, če pri tem sodelujejo vsi družinski člani, saj bo moral pes v življenju ubogati vse.

Potrebujemo:

  • psa, ki ima ovratnico,
  • kratek (domači) povodec,
  • dolg, tanek povodec,
  • zelo drobne koščke hrane
  • in (po možnosti) še druge družinske člane.

Postopek:

  1. Vsak, ki sodeluje pri vaji, naj ima pripravljene koščke hrane.
  2. Z veselim glasom vzbudimo pozornost psa, ki je od nas oddaljen.
  3. NAJPREJ DAMO POVELJE ZA POZORNOST. Nato lahko dodajamo povelje za prihod k nam.
  4. Ko pride do nas, ga za začetek samo primemo za ovratnico in damo košček hrane.
  5. Če smo sami, stopimo nekajkrat stran samo za kakšen meter in ponovimo.
  6. Spet: povelje za pozornost, klic, ko pes pride, primemo za ovratnico in nagradimo.
  7. Povečujemo razdaljo, hodimo po stanovanju in se odmikamo od psa, dajemo povelje za pozornost, ko pride, nagradimo.
  8. Če nam pomagajo drugi družinski člani, si psa podajamo od enega do drugega.

Ko pes razume, da je potrebno nekaj narediti, ko zasliši »GLEJ ME«, izrečemo to besedo samo enkrat in to takrat, ko začnemo z učenjem. Potem psa učimo na povelje “sem” ali “pridi sem” ali podobno navodilo. Postopek je enak: ko pride pes do nas primemo za ovratnico in nagradimo. Sedaj se naj pes že tudi usede, ko pride.

Ko pes opravi vajo na našo prvo besedo, gremo lahko ven, recimo na dvorišče ali vrt. Sedaj pride na vrsto dolgi (sledni) povodec*. Pes je VEDNO pripet na dolgem povodcu, da ga imamo lahko pod nadzorom. Pomeni, če se pes takoj ne odzove na naš klic, lahko stopimo na povodec, ki ga pes vleče za seboj, počakamo, da se ustavi, damo povelje za pozornost in takoj “sem”. Pes tako nima možnosti begati okoli in nas ignorirati.

Ko nam do te mere uspe, gremo lahko v okolje, na sprehod. V času sprehoda, vajo nekajkrat ponovimo. Pes je v času učenja te vaje lahko “spuščen” samo na dolgem povodcu, da ga imamo stalno pod nadzorom.

SREČNO!

*  Ko pričnemo z uporabo slednega povodca, se prepričajmo, da je teža in dolžina primerna velikosti psa ter da se pes nanj navaja postopoma, da ne bi bil sledni povodec psu ovira pri izvajanju vaje.

 

Grizenje, grizljanje, nagajanje

Mladičem je to ena najljubših zabav.

Psu je to vedenje prirojeno, ker vadi uporabo zob, ki so pasje edino orožje in orodje. V leglu si moč ugriza prilagodi v igri s sorojenci. Če premočno ugrizne, se nočejo igrati z njim, zato omili ugriz. Ko pride v človeško družino, skuša vzorec tega vedenja ponoviti in od naše odločnosti, znanja in spretnosti je odvisno, kako bomo to vedenje naredili sprejemljivo.

Prvo pravilo je, da mladiča naučimo povelja za pozornost, ki ga bomo uporabili pred začetkom vsakega treninga.

Grizenje med igro

Imamo več možnosti. Če smo psa naučili pozornostnega povelja, bo pes obstal in se umiril. Potem mu damo nadomestno povelje, kot recimo “sedi” in nagradimo.

Če tega še nismo storili, pa nas pes močno ugrizne, zavpijemo in gremo takoj stran. Najbolje ven iz sobe.

Če nam to ne uspe, imejmo psa na domačem povodcu (tistega, ki ga uporabljate za šolanje), psa pridržimo in ročaj povodca zataknemo na nekaj, da psa zadrži. Izginemo iz sobe. Vrnemo se čez deset sekund in se za psa ne zmenimo še nekaj sekund. Če se je umiril, psa samo spustimo. Nič ne komentiramo.

V šoli se boste učili tudi pomiritev psa med igro s pomočjo igrače. Naučimo ga vajo: Mir, dosti, konec igre.

Grizenje, ščipanje v noge med sprehodom

Mladič se rad igra in hoja na povodcu je zanj dolgočasna. Prav tako si s tem vedenjem želi pridobiti našo pozornost, da se bomo z njim ukvarjali. Spet imamo več možnosti. Če je pes naučen pozornostnega povelja, damo neko navodilo, da se mora pes osredotočiti na opravljanje zadanega. Recimo – vaja poleg.

Ko se začne zaganjati v naše noge, psa pridržimo stran od sebe in se obrnemo proč. Čakamo, da se pes popolnoma umiri, šele potem nadaljujemo s hojo.

Psa lahko naučimo tudi nošnje predmeta, recimo žogice, če ima pes veselje do tega. Kupimo žogico na vrvici, da imamo igro lahko pod kontrolo.

Česa se moramo zavedati

Da je to vedenje mladiča, ki izzveni. Da je čas trajanja tega vedenja odvisen od vaše vztrajnosti in potrpežljivosti.

Kaj mu nadeti?

Odrasli psi, ki smo jih že v mladosti naučili, da natikanje ovratnice ali oprsnice pomeni sprehod, so veseli in glavo sami porinejo skozi nastavljeno ovratnico oziroma sami stopijo v oprsnico.

Prvo srečanje z ovratnico

Če kužka ni že vzreditelj seznanil z ovratnico in ga prvič doleti šele v novem domu, se bo tako zelo ukvarjal z njo, praskal in se je poskušal otresti, da bo prijazni skrbnik v želji, da mladičku olajša zadrego, ovratnico zamenjal z oprsnico. S tem bo preprečil dušenje ob močnem vlečenju, najbrž pa ne ve, da se z oprsnico ne bo ognil puljenju na povodcu, ampak bo samo preprečil neprijetnost, ki bi je bil deležen poskočnež z ovratnico. Z drugimi besedami, psu v bistvu sporočamo, naj kar vleče in da bomo že poskrbeli, da ga ne bo bolelo.

Da ne bo vlekel

Precej bolj koristno bi bilo, če bi psa od prvega dne učili, da se z vlečenjem nikamor ne pride in da bomo nadaljevali sprehod samo, če bo hodil ob nas na popuščenem povodcu. Tak način učenja je prijazen do psov, lastniki pa največkrat niso dovolj potrpežljivi, da bi to teorijo spravili v prakso. Treba je vztrajati kar precej dni, se preprosto ne premakniti, dokler je povodec napet, in lepa hoja v vodnikovem tempu bo uspela. Ko kuža ugotovi, da se počasi daleč pride, bo hodil enako hitro kot lastnik in zaradi ovratnice ne bo več sopihal in kašljal. Paziti je pa treba, da ovratnica ni preohlapna, saj bi se pes lahko snel v najbolj neprimernem trenutku in stekel na cesto.

Izberite pravo

Ovratnice so različne: fiksne (ozke in široke, tanke in podložene), polzatezne, s katerih se kuža ne more sneti, in zatezne, ki so prepovedane, saj psa dejansko dušijo ob vlečenju.

Fiksne, ki so na notranji strani »tapecirane«, so do psov najbolj prijazne, polzatezne pa so varne in prav nič neprijetne, če kupimo pravo velikost, saj verižica ob potegu le zoži obseg paščka in ne stiska vratu.

Tudi oprsnic poznamo več vrst: ene so podobne brezrokavniku, so dokaj mehke in prožne, druge so sestavljene iz paščkov, pripenjajo se na hrbtu ali pred prsmi. Prepričanje, da te, ki jih pripnemo spredaj, preprečujejo vlečenje, žal ne drži pri vseh psih, saj nekateri zelo hitro ugotovijo, da bi jih poteg zasukal na stran, in si pomagajo tako, da ramo na strani povodca porinejo naprej in potegnejo.

Neprijetne so samo take, ki psa drgnejo po ramenih in motijo gibanje.

Včasih pomaga, če povodec, ki je pripet bodisi na ovratnico bodisi na oprsnico, še v loku ohlapno obesimo pred prsi, da ga z dotikanjem tačk opozarja na usklajevanje hitrosti gibanja z vodnikom.

Kako jo nadeti mladiču?

Kako pa nemirnemu in razigranemu mladičku sploh nataknemo ovratnico oziroma oprsnico? Spet uporabimo princip: če sodeluješ, greva na sprehod, če divjaš in se braniš privezovanja, pa ne. Pri prvih poskusih psa vedno obrnemo proč od sebe in mu ovratnico pripnemo ali nadenemo proti sebi. Oprsnico pa povlečemo čez glavo, če je tako narejena, ali položimo na tla in postavimo pasje tačke v odprtine, jo dvignemo, ko kuža stoji v njih, ter zapnemo na hrbtu. Moram pa omeniti tistih nekaj nerodnih lastnikov ki pristopijo k stoječemu mladiču od spredaj in mu želijo natakniti ali pripeti ovratnico čez glavo. Kuža se bo najverjetneje umikal ritensko, lastnik bo korakal za njim in tako zagotovo ne bosta uspešna. Mladički se umikajo, kar je naravno, če nečesa ne želijo. Lastniki pa bi se morali pozanimati, kakšni so najboljši načini za preprečevanje nesoglasij med njimi in mladiči.

Zakaj posvojiti starejšega psa?

Ko ljudje razmišljajo o nabavi psa, imajo večinoma v mislih nakup ali posvojitev mladička. Veselijo se prvih mesecev z njim, pa čeprav je ta čas kar naporen, saj je od našega vložka odvisno, v kakšnega družinskega člana se bo razvil. V tem času ga moramo namreč privaditi na družinski ritem, ga socializirati, lepo vzgojiti in marsikaj naučiti. Prav zaradi tega pa želi kdo preskočiti to obdobje in se odloči posvojiti starejšega psa. Včasih tako odločitev sprejmemo v trenutku, ker zagledamo psa, ki išče nov dom, in se je nekaj zganilo v nas. Ali pa objave o kosmatincih, ki so ostali brez lastnika, beremo prav zato, ker želimo enega od njih sprejeti v svoj prijazni in razumevajoči dom, kjer bo srečen.

Le kaj premišljuje pes, ko v zavetišču čaka na posvojitelja?

Pomen značaja

Ni čisto vseeno, ali je tak brezdomec pristal pri nas zato, ker je njegov prejšnji lastnik umrl, hudo zbolel, iz katerega drugega vzroka ni mogel več skrbeti zanj, ali ga je nekdo oddal zato, ker ni zadovoljen z njegovim značajem. Pri tem je najbolj zanimivo, da bo morda prav lastnost, ki nekoga moti, drugemu v veliko veselje. Recimo, da je pes za nekoga preveč miren, nov lastnik pa je presrečen, da ga ni treba voditi na dolge sprehode, ker si hoje tudi on ne želi. Spet druga »hiba« je lahko preveč živahnosti, kar bo nekomu super, saj si s svojim psom želi hoditi na izlete in noče, da bi bil že po nekaj kilometrih utrujen. Ali pa gre nekomu zelo na živce, da je žival teritorialna in nikogar ne spusti v domač vrt ali hišo, druga družina pa živi precej na samem in potrebuje zanesljivega čuvaja. Skratka, skoraj za vsakega kosmatinca nekje obstaja primerna družina. Kakor koli gledano, malo je vseeno treba premisliti in posvojiti takšnega, ki se bo lepo vklopil v naš dom. In če bomo šli ponj v dobro zavetišče, nam bodo svetovali, katerega naj vzamemo.

Stari psi so srečni, če imajo prijaznega skrbnika, dobro hrano in košček travnika.

Prenagljene odločitve

Kdaj se tudi zgodi, da kdo nabavi mladička, in medtem ko ta raste in se razvija, ugotovi, da si je življenje s psom drugače predstavljal in da v bistvu sploh nima dovolj časa zanj, pa tudi ne zmore ga vzgojiti in zdolgočaseni kužki znajo biti res naporni, zato ga pri osmih mesecih ali še malo pozneje odda ali kar vrne vzreditelju. Morda vztraja še malo dlje, na koncu pa pri enem ali dveh letih odda pasemskega mladeniča ali mladenko.

Prevzgoja

Da se s psom dobro ujamemo, ni nujno nabaviti mladička iz legla.

No, in ko si nabavimo starejšega psa, tudi če v resnici še ni star, ima ta najbrž že kakšne dobre navade, ki jih bomo veseli, ali slabe, ki jih lahko sprejmemo ali pa se potrudimo in ga prevzgojimo. Najlažje bomo to speljali hkrati z menjavo doma. Z novim okoljem in novimi ljudmi bo lažje sprejel nova pravila, kot če bi ga nekaj časa pustili, češ, naj se najprej malo navadi, potem pa ukinjali privilegije iz prejšnjega doma, kot so prosjačenje med našimi obroki, ležanje na kavču, vzpenjanje na pult, nestrpno lajanje, ko mu pripravljamo hrano …

Učijo se vse življenje

Ker se vzgoja in šolanje prepletata, je najbolj enostavno oboje začeti pri mladičku takoj, ko ga pripeljemo v svoj dom, torej pri dveh mesecih, a to ne pomeni, da starejših psov ne moremo naučiti novih stvari.

Kaj želimo?

Koliko lahko naučimo svojega psa, ne glede na njegovo starost, je v veliki meri odvisno od naše sposobnosti, da mu znamo na njemu razumljiv način pokazati, kaj od njega želimo. Čim bolj nedvoumno mu moramo predstaviti vedenje, ki ga od njega pričakujemo, in s pohvalo ali nagrado potrditi vsak njegov korak proti cilju. Pri tem mu lahko z vabo pomagamo do določenega položaja. V tem primeru nas bo kuža pozorno gledal v oči in čakal na navodila.

Odrasli psi radi naredijo kaj novega.

Ponujeno vedenje

Vedenje pa lahko oblikujemo tudi tako, da s klikanjem in priboljški potrdimo izbrano vedenje med tistimi, ki jih sam ponuja. Če je bil prej vedno šolan z usmerjanjem, bo imel na začetku nekaj težav s samoiniciativnostjo.
Recimo: zelo priden kuža bo sedel pred pokrito skledico s hrano in ne bo poskušal priti do nje, saj bo mislil, da pokritost pomeni, naj jo pusti na miru. Da mu zato pripišemo manj iznajdljivosti, je krivično, in tudi zato je ustvarjanje tabel o bolj oziroma manj inteligentnih pasmah nerealno, saj se pri takih preizkusih najbolje odrežejo nevzgojeni psi, ki nič ne vedo o prepovedih, pa ni važno, katere pasme so.

Tako kot ljudje se tudi psi lahko učijo do pozne starosti

Včasih grobo, danes prijazno

Nekoč je moral pes dopolniti eno leto, da si z njim lahko prišel v šolo, to pa zato, ker mladički ne bi prenesli šolanja, ki je bilo takrat opisano kot edino učinkovito. Pes je moral brezpogojno ubogati, če ni, je bil kaznovan. Pocuk za zatezno ovratnico, modeliranje sedenja in ležanja, torej pritiskanje k tlom, če ni počakal na prostoru, je doživel udarec s pasom, če se je kateri ojunačil in se uprl takemu učenju, ga je moral vodnik »premagati«, ker … da bo vedel, kdo je gospodar. Ubogi psi so kljub temu sodelovali, nikakor pa niso mogli šolanja doživljati kot nekaj prijetnega. Takoj, ko je postalo jasno, da psi radi delajo že za prijazno besedo, še bolj pa za slastne priboljške, je šolanje postalo zabavno za vodnike in pse. In prav nagrajevanje je tisto, kar tudi starejše pse zanima in veseli. Spoznanje, da za učenje ni nikoli prepozno, je še najbolj pomembno za kužke, ki v zrelih letih ali na starost zamenjajo lastnika, pa v prvotnem domu niso bili deležni primernega odnosa.

Pri devetih zablestela

Ko govorimo o pametnih pasmah in primerni starosti za obisk pasje šole, moram opisati zgodbo iz zgodnjih devetdesetih let. V našo šolo je neki gospod pripeljal mlado mopsico. Z njim sta prišli žena in njuna starejša psička, prav tako mopsica, Melisa. Povedala sta, da so ju pred devetimi leti, ko sta hotela z njo na tečaj, zavrnili, ker da so mopsi preneumni za šolanje. Kako narobe in nestrokovno! Ker mi nismo mislili enako, smo na tečaj povabili obe in Melisa je v svoji skupini desetih psov izpit opravila najbolj uspešno. Skratka, kljub dobrim devetim letom se je naučila bolje izvajati vaje kot vsi ostali, tudi bolje kot njena mlajša »sestrica«.

Mopsi so zelo pridni šolarji: vaja mirovanje.

Vprašalnik za bodoče skrbnike psov

Vprašanja, na katera si odgovorite, preden pripeljete psa v svoj dom

  1. Ali se vsi člani vaše družine strinjajo s prihodom novega družinskega člana?
  2. Koliko časa na dan nameravate porabiti za druženje s psom?
  3. Se zavedate, da ni le pes vam družba, ampak tudi vi njemu?
  4. Kaj veste o psih in kaj pričakujete, da bo kuža prinesel v vaš dom?
  5. Kaj boste naredili, če se vaša pričakovanja ne bodo uresničila?
  6. Ali veste, da pes, ki ga skrbnik ne zna usmerjati, ubere svoj način vedenja, ki vam morda ne bo všeč?
  7. Ali imate otroke in koliko so stari?
  8. Če si otroci želijo kužka, morda hočejo le novo igračko – se vam zdi to v redu?
  9. Boste znali otrokom dopovedati, da je pes živo bitje s svojimi željami in potrebami, ter jih naučiti odgovornega odnosa do živali?
  10. Boste zmogli sami skrbeti za psa, če se ga bodo preostali člani družine naveličali?
  11. Kdo ga bo negoval (ga česal, kopal, mu krajšal nohte, odstranjeval klope)? Kdo bo skrbel za pravilno prehrano, preventivno odpravljanje zajedavcev, cepljenja, pravilno prehrano in sprehode s psom?
  12. Boste prevzeli odgovornost nase, če bo kuža zaradi premalo izhodov lulal in kakal v dnevni sobi? Kdo bo čistil za njim?
  13. Načeloma je psa zelo lepo imeti – kaj pa, če bo bolan? Računate s tem, da veterinar veliko stane in da je treba psa peljati na kliniko, čakati, ga morda še doma negovati… Kdo v družini bo prevzel ta del, če bo potrebno?
  14. Kam hodite na dopust? Nameravati psa jemati s seboj ali imate nekoga, ki je dovolj zanesljiv in tudi pripravljen medtem skrbeti zanj?
  15. Se zavedate, da so psi različnih pasem precej drugačni drug od drugega in ali veste, kakšnega kužka si vi želite?
  16. Ste že slišali, da je pes, s katerim skrbniki nepravilno ravnajo, lahko nepredvidljiv, celo nevaren, ne glede na svojo velikost?
  17. Kako se boste odzvali, če vam bo kuža v stanovanju naredil škodo – zgrizel dragoceno preprogo ali nove sandale? Si boste priznali, da je vaša krivda, ker jih niste pospravili? Mlad kuža, dokler ga niste navadili manir, ki vladajo v vašem domu, nima pojma, da se tega ne dela.
  18. Se strinjate s tem, da je skrbnik psa dolžan poiskati nov dom za svojega kužka, če ga zaradi kakršnega koli vzroka ne more več imeti?
  19. Kaj bi naredili, če ga nihče ne bi hotel, vi pa ga ne bi več želeli?
  20. Ali veste, da zdravega psa po naših zakonih ne smete evtanazirati in se ga s tem “odkrižati”?