Odrasli psi, ki smo jih že v mladosti naučili, da natikanje ovratnice ali oprsnice pomeni sprehod, so veseli in glavo sami porinejo skozi nastavljeno ovratnico oziroma sami stopijo v oprsnico.

Foto: Michael Morse, Pexels

Prvo srečanje z ovratnico

Če kužka ni že vzreditelj seznanil z ovratnico in ga prvič doleti šele v novem domu, se bo tako zelo ukvarjal z njo, praskal in se je poskušal tresti, da bo prijazni skrbnik v želji, da mladičku olajša zadrego, ovratnico zamenjal z oprsnico. S tem bo preprečil dušenje ob močnem vlečenju, najbrž pa ne ve, da se z oprsnico ne bo ognil puljenju na povodcu, ampak bo samo preprečil neprijetnost, ki bi je bil deležen
poskočnež z ovratnico. Z drugimi besedami, psu v bistvu sporočamo, naj kar vleče in da bomo že poskrbeli, da ga ne bo bolelo.

Foto:Lukas Kloeppel, Pexels

 Da ne bo vlekel

Precej bolj koristno bi bilo, če bi psa od prvega dne učili, da se z vlečenjem nikamor ne pride in da bomo nadaljevali sprehod samo, če bo hodil ob nas na popuščenem povodcu. Tak način učenja je prijazen do psov, lastniki pa največkrat niso dovolj potrpežljivi, da bi to teorijo spravili v prakso. Treba je vztrajati kar precej dni, se preprosto ne premakniti, dokler je povodec napet, in lepa hoja
v vodnikovem tempu bo uspela. Ko kuža ugotovi, da se počasi daleč pride, bo hodil enako hitro kot lastnik in zaradi ovratnice ne bo več sopihal in kašljal. Paziti je pa treba, da ovratnica ni preohlapna, saj bi se pes lahko snel v najbolj neprimernem trenutku in stekel na cesto.

Izberite pravo

Ovratnice so različne: fiksne (ozke in široke, tanke in podložene), polzatezne, s katerih se kuža ne more sneti, in zatezne, ki jih ne

priporočam, saj psa dejansko dušijo ob vlečenju.

Foto: Herbert Aust, Pixabay

Fiksne, ki so na notranji strani »tapecirane«, so do psov najbolj prijazne, polzatezne pa so varne in prav nič neprijetne, če kupimo pravo velikost, saj verižica ob potegu le zoži obseg paščka in ne stiska vratu.

Tudi oprsnic poznamo več vrst: ene so podobne brezrokavniku, so dokaj mehke in prožne, druge so sestavljene iz paščkov, pripenjajo se na hrbtu ali pred prsmi. Prepričanje, da te, ki jih pripnemo spredaj, preprečujejo vlečenje, žal ne drži pri vseh psih, saj nekateri zelo hitro ugotovijo, da bi jih poteg zasukal na stran, in si pomagajo tako, da ramo na strani povodca porinejo naprej in potegnejo.

Neprijetne so samo take, ki psa drgnejo po ramenih in motijo gibanje.

Včasih pomaga, če povodec, ki je pripet bodisi na ovratnico bodisi na oprsnico, še v loku ohlapno obesimo pred prsi, da ga z dotikanjem tačk
opozarja na usklajevanje hitrosti gibanja z vodnikom.

Kako jo nadeti mladiču?

Kako pa nemirnemu in razigranemu mladičku sploh nataknemo ovratnico oziroma oprsnico? Spet uporabimo princip: če sodeluješ, greva na sprehod, če divjaš in se braniš privezovanja, pa ne. Pri prvih poskusih psa vedno obrnemo proč od sebe in mu ovratnico pripnemo ali nadenemo proti sebi. Oprsnico pa povlečemo čez glavo, če je tako narejena, ali položimo na tla in postavimo pasje tačke v odprtine, jo dvignemo, ko kuža stoji v njih, ter zapnemo na hrbtu. Moram pa omeniti tistih nekaj nerodnih lastnikov ki pristopijo k stoječemu mladiču
od spredaj in mu želijo natakniti ali pripeti ovratnico čez glavo. Kuža se bo najverjetneje umikal ritensko, lastnik bo korakal za njim in tako
zagotovo ne bosta uspešna. Mladički se umikajo, kar je naravno, če nečesa ne želijo. Lastniki pa bi se morali pozanimati, kakšni so najboljši načini za preprečevanje nesoglasij med njimi in mladiči.

Članek je bil prvotno objavljen v Slovenskih Novicah, avtorica: Mira Bizjan, Inštruktorica v šoli Švrk