Javna skrivnost je, da sta Mira Bizjan in Metoda Mikuž, obe inštruktorici šole Švrk, sodelovali pri snemanju legandarnega slovenskega otroškega filma Sreča na vrvici. Glavna pasja vloga je namreč pripadala Mirinemu novofundlancu Ronu.

Davnega leta 1976 je bil posnet film, ki razveseljuje otroke še danes. Kako lepo je, da lahko za zmeraj ohraniš neko poletje, ko smo počitnice namesto na morju, preižveli v »studiju« (v resnici je bil to šotor) in na ploščadi sredi Bežigrada, kjer so se otroci igrali kavboje in Indijance.

Druščina je bila zelo pestra: Matic (Matjaž), Rok (Rok), Črni blisk (Mitja), Rjoveči bik (Andrej) in deklice – Milena (Vesna), Neli (Neli), Mojca (Mojca) Nina (Nina) in še nekaj fantov in punčk, ki jih v filmski zgodbi niti niso poimenovali. Poleg otrok pa filmska ekipa: režiser Jane Kavčič, njegova žena Jana, pomočnika režije Tugo in Boštjan, snemalec Nino De Gleria (v resnici Rokov oče), maskerka, garderoberka Zdenka itd. Vse do mojstrov zvoka, osvetljevalcev, celo nek gospod je bil zadolžen za varnost otrok. No, to ni delovalo in če jim sreča ne bi bila naklonjena, bi se marsikaj lahko zgodilo. Otroci pri enajstih letih, kolikor je bila njihova povprečna starost, še ne vedo vedno kaj je nevarno. Ko smo bili v Puli, kamor smo bili povabljeni na premiero, so naslednjega dne dopoldan sami odšli na plažo in skakali v morje z višine, ki še za starejše ni varna. Mitja, ki je bil nastarejši (15 let) je bil zelo športno nastrojen in je vodil skupinico po skalah navzgor, potem pa saj veste: »kdor si ne upa, je reva«. On se je elegantno prepustil uporu zraka in kot ptič odjadral na glavo v vodo, ostali pa so zbirali pogum in dva (Rok in Matjaž) sta sicer z nižje skale skočila na noge, ampak sta se pri dolgem skoku precej lovila, da ju ni obrnilo na stran. Če bi pristala v vodo na trebuh ali hrbet, bi se lahko grdo poškodovala.

No, ampak premiera je čisto zadnje dejanje, ki ga spremlja ekipa še skupaj, potem pa se poti razidejo in nekateri od članov se nikoli več ne srečajo. Spomnimo pa se drug drugega od gledanju filma in tudi dogodki, ki jih ni bilo malo medtem, ko smo snemali, so ostali živi.

Pa začnimo pri tem, kako je nastala ideja o filmu in zakaj je režiser izbral za naslovnega junaka prav mojega Rona.

Pisatelj Vitan Mal je avtor knjige z naslovom »Teci, teci kuža moj«. Režiser Jane Kavčič se je odločil, da bi po tej zgodbi priredil vsebino za film in začel povest spreminjati v scenarij ter hkrati iskati primernega psa za to vlogo. Prvotna ideja je bil bernardinec, ker pa na razstavi v Ljubljani (takrat so se pasje razstave odvijale v hali Tivoli) ni naletel na nobenega, ki bi bil vsaj malo šolan in ker so zelo različno obarvani, bi nastali problemi, če bi bilo potrebno psa med snemanjem zamenjati – pa tudi dvojnika bi se takoj ločilo od glavnega igralca. No in na tej isti razstavi je naša druščina kakih desetih psov nastopala pod vodstvom Metode Mikuž. Moj Ron, novofundlandec, je bil eden tistih, ki so pokazali veliko znanja in režiser se je takoj odločil, da nas pozneje poišče in se z nami posvetuje o možnosti, da bi sodelovali pri snemanju filma.

Sestanek z njim je bil kratek, prišli sva skupaj z Metodo, saj se je kar takoj pokazalo, da bova za snemanje potrebni dve. Ne samo zato, ker se snema cele dneve in jaz sem že bila zaposlena, torej sem lahko sodelovala samo en dober mesec (dopust), ostale dneve pa samo še popoldan – temveč tudi zato, ker sva morali v nekaterih kadrih psa pošiljati iz ene točke v drugo, kar en sam človek težje počne.

Ker so filmarji včasih malo hecni ljudje, smo potem, ko sva z Metodo prebrali snemalno knjigo, morali skupaj pregledati, kaj od napisanega bo pes naredil in kaj bo treba črtati iz zgodbe. Črtali smo eno Matičevo vizijo, kako jezdi na belem konju, za njim teče Jakob, dohiti konja in mu skoči na hrbet k Maticu. To ne bi šlo iz dveh razlogov: prvič, novofundlandec brez vmesne opore ne more skočiti tako visoko, pa tudi težko bi ga prepričali, da bi skočil na dirkajoč konjski hrbet; in drugič: konj bi najbrž zbezljal, če bi tak ogromen pes skočil nanj. Pa niso komplicirali, lepo smo se zmenili, da takih kočljivih scen pač ne bo.

Hoteli sva črtati tudi Jakobov skok v Ljubljanico, kajti voda je od mosta oddaljena 7 metrov. Noben kuža ne bi prostovoljno skočil s take višine. Naju so sicer pomirili, da Rona seveda ne bomo metali v vodo, da pa bomo našli enega manj družinskega psa, verigarja, ki bo mlad in neustrašen in ga bomo vrgli z mosta, v vodi pa bo čoln z dvema potaplačema, če bi šlo kaj narobe, bosta že onadva poskrbela, da se psu ne bo nič zgodilo.

Kdo je Vaksel?

In res, tak »kaskader« je bil Vaksel. On je nadomestil Rona v dveh prizorih: pri »skoku« v Ljubljanico in pri zapletu na podstrešju, ko se je Matic po nesreči zapahnil na teraso na strehi in skupaj z Jakobom skoraj »zmrznil« v nočni nevihti. Takrat še nismo vedeli, da bomo Vaksla nujno potrebovali še za en prizor, ki ni bil nič nevaren in niti slutili nismo, da nam bo povzročil toliko skrbi. Gre namreč za lulanje na avtomobilsko gumo. Tega moj Ron v svojem privatnem življenju ni smel početi in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pa so pomočniki režiserja prinesli pasji urin in ga poškropili po gumi – ker kužki na isto mesto, kjer je že en pes lulal, radi tudi sami naredijo isto. Ni pomagalo, Ron je ubogljivo pritekel do avta, gume pa niti povohati ni hotel. Še posebej zato ne, ker v vlogi doživi sitnega profesorja, ki kriči nanj in meče vedro z vodo ob tla. Hrup psom ni všeč in po nekaj ponovitvah odganjanja, Ron ni več hotel niti pogledati proti avtomobilu. Smo spet rekli: kaj pa, če bi probali s preprostim Vakslom, ki še nikoli ni slišal nič o tem, da se po avtogumah ne lula? Vsi napeti smo čakali na ta poskus, kamere so bile nastavljene iz dveh smeri, da ja ne bi zamudili priložnosti, če se bo kaj zgodilo. Ker smo se s tem kadrom trudili že dva dni, smo bili zelo nervozni in čisto tiho, ko so pripeljali Vaksla. On pa je kot kakšen pravi igralec, ki natančno ve, kaj mora narediti, pritekel do avta, dvignil nogo na gumo, se polulal, naredil še dva koraka, se obrnil, vrnil in še enkrat pomočil isto gumo. Takrat smo pa zatulili od veselja in olajšanja, da je stvar uspela.

Otroke navadno zanima še to, ali se je Ron za časa snemanja navezal na Matjaža? In ali je vedel, da je njegovo ime Jakob? Kaj pa drugi otroci, so se ga kaj bali?

Ne, niso se ga bali, čeprav ni bil vesel, kadar so ga obkrožili in ga z premnogimi ročicami naenkrat božali. Ni vedel, da bi se moral ozreti, če ga kdo pokliče Jakob – kadri so sestavljeni in tega ni bilo težko prikriti. Na Matjaža pa se tudi ni navezal, saj je bil takrat, ko smo snemali, star že sedem let in kužki pri takih letih ne sklepajo več novih prijateljstev, če ni nujno.

Pasji ravs

Še en dogodek je vredno opisati: igranje košarke pred blokom, ko Jakob sodeluje in odbije žogo v okno ter seveda razbije šipo.

Ker sva z Ronom živela v bloku tik ob otroškem igrišču, je bila ena mojih prvih prepovedi: nikoli ne sme teči za žogo, da se otroci ne bi ustrašili. Rezultat je bil seveda tak, da se tudi v filmu ni upal igrati z žogo. Spet smo morali najti dvojnika, ki zna žogo celo odbiti. Našli smo ga in skakal je za žogo ter zelo uspešno uprizoril igranje košarke. Odbil pa ravno ni nobene vržene žoge in izmisliti si je bilo treba nekaj drugega. Filmarji so polni trikov in so se odločili, da bodo oni vrgli žogo Valdiju v gobec, potem pa ta posnetek zavrteli nazaj in izgledalo bo tako, kakor da jo je on z nosom odbil. Dobro jim je uspevalo, celo gobček se je premaknil navzdol (kar je v obratni smeri izgledalo navzgor) in vse bi bilo v redu, če ne bi ti gospodje tako radi ponavljali (za vsak slučaj). Po tretjem poskusu je postal Valdi že precej slabe volje, po četrem pa je popenil in odšel stran od prizorišča. Renčal je in zavil okrog vogala bloka, kjer je v senci pod nekim balkonom počival Ron. Bilo je očitno, da Valdi išče nekoga, na kogar bi lahko stresel svojo slabo voljo zaradi obmetavanja z žogo. Ko sem to dojela in ker sem bila dovolj blizu, sem skočila za njim in ga zadnji hip, ko je bil že dva koraka do Rona, zgrabila za rep in potegnila nazaj. Drugega kot rep nisem dosegla, ker sta bila psa pod nizkim balkonom. Nisem bila presenečena, ko se je besno obrnil in me pošteno ugriznil v zapestje. Saj to vsi vemo, da se psov ne vleče za rep – ampak, mislim, da bi bile poškodbe na Ronu precej hujše, kot so bile tiste na moji roki. Valdi je bil namreč precej večji, mlajši in močnejši od Rona, ki je poleg tega počival v senčki in napada niti v sanjah ni pričakoval.

Zanimivo je, da v takem trenutku sploh ne čutiš hude bolečine in da tudi kri priteče šele čez nekaj časa. Filmska maskerka, ki je bila sicer zelo prijazna in sočutna z menoj, pa je bila istočasno čisto navdušena, da bo zdaj imela model, kako izgleda ugriznjena roka, ker jo je pozneje morala obdelati Črnemu blisku, ki ga je po scenariju Jakob ugriznil, ker ga je dražil.

Bolj umirjeno je potekalo snemanje v pravem studiu v prostorih Viba filma, kjer so postavili tri stene dnevne sobe in dve steni kuhinje ter nekakšno predsobo. Tega ob gledanju filmov nikoli ne razmišljamo, ko pa vidiš snemanje dogodkov v stanovanju, pa nenadoma dojameš, da se v pravi sobi sploh ne bi mogli s kamero toliko oddaljiti, da bi zajeli v objektiv vse to, kar vidimo na platnu. Naredijo torej eno, dve steni in postavijo pohištvo, z druge stani pa stoji ekipa in kadri se vrstijo ter ponavljajo, kot sem že omenila.

Jakobovo cviljenje, ki ga je v prizoru, ko je zaklenjen v kurilnici, zelo veliko, v resnici ni bilo posneto ob tej priložnosti. Posneli smo ga posebej, enkrat, ko si ni upal za menoj po nekakšnih kovinskih stopnicah in se je pritoževal, ker sem šla gor brez njega in se mu za nekaj časa skrila. Meni se je sicer smilil, filmarji pa so kar ploskali od navdušenja, saj si niso predstavljali, da bo tako enostavno dobiti te zvoke.

Ves čas snemanja je bil prisoten gospod Vitan Mal, ki je sproti pisal novo knjigo, tokrat z naslovom: Sreča na vrvici. Vsebina je do potankosti enaka filmski zgodbi. Izdana je bila v A5 formatu, na naslovnici pa sta Matic in Jakob.

O medsebojni naklonjenosti fantov in punčk, ki so sodelovali pri filmu ne vem prav veliko, lahko pa povem to, da v resnici Vesna in Matjaž (Milena in Matic) nista gojila kakšne posebne simpatije drug do drugega, čeprav sta zelo dobro odigrala prikrito zaljubljenost.

Od snemanja filma je minilo že 41 let (od premiere pa 40). Otroci iz filma so medtem postali starši in njihovi otroci so že starejši, kot so bili takrat oni. In lahko si predstavljate, kako smešno se mi zdi, če kdo vpraša: »A je bil Jakob res vaš pes? A je še živ?« oz. »A ga še vedno imate?« Potrpežljivo odgovorim, da je bil že takrat star 7 let in da bi bil zdaj star 48 let in potem rečejo: »Ah, ja, seveda.« Psi žal živijo samo 10 do 15 let, odvisno od pasme. Ronek je dopolnil 13 let, kar je za novofundlandca zelo veliko.

Matičeva mama je v filmski zgodbi razlagala svojemu sinu: »Vrt, velik vrt, to je za Jakoba«, ko mu je skušala dopovedati, da v blokovskem naselju ni prostora za tako veliko »mrcino« in da se sostanovalci pritožujejo ter da bo moral pes od hiše. Ron pa je v resnici živel v bloku in prav nič ni pogrešal vrta, ker sva se vsak dan po več ur sprehajala po gozdovih in parkih, imel je pasjo družbo in kup človeških prijateljev. Kuža, pa naj bo majhen ali velik, potrebuje predvsem veliko ljubezni, človeka, ki bo imel čas zanj in ki se ga bo potrudil tako vzgojiti, da bosta vsa leta skupnega življenja oba zadovoljna. 

Vrt pride zelo prav, zmotno pa je prepričanje, da je pes lahko srečen samo na vrtu. Če bi mu dali na izbiro, bi zagotovo rajši ležal s svojim človekom na kavču, kakor sameval v vrtu, pa če bi bil še tako lep in velik.