K šolanju psov pristopimo po vrstnem redu vaj, ki je za večino kužkov pravilen, tako da z njim znanje nalagajo: mirovanje, pozornost, sedi, prostor, hop, poleg. Včasih pa se zgodi, da kuža pomeša povelja ali pa se na eno (ali vsa) neha odzivati tako, kot naj bi se. Najverjetneje je v takem primeru napako naredil vodnik, inštruktor pa tega ni pravočasno opazil. S skupnimi močmi je torej treba popraviti “napačno povezavo”.
Na kratko ponovimo postopek, po katerem pes povelje poveže z vedenjem. Na enega od predlaganih načinov vodnik pripravi psa do določenega vedenja. Primer: s ponujenim priboljškom, pravilno pridržanim pred pasjim gobčkom, s pomikom višje in proti psu, dosežemo, da se kuža usede. Ko se usede že zaradi priboljška v naših rokah (tudi ko jih držimo na hrbtu), vemo, da je povezal sedenje z nagrado. Še bolj natančno – ugotovil je, da je posledica sedenja košcek hrenovke. Šele takrat dodamo povelje, ki ga kuža vstavi v povezavo. Da preprečimo napačno povezavo in da bi dosegli uboganje na prvo besedo, takoj zatem, ko jo izrecemo, je zelo pomembno, da povelje začnemo izgovarjati v trenutku, ko se pes že useda. To je teoretično popolnoma jasno, v praksi pa ni niti najmanj lahko. Pes namreč lahko med gibanjem nakazuje usedanje, v resnici pa le počepne, mi pa smo že izrekli “sedi”. Zelo dobro moramo poznati navade svojega psa in se ga naučiti natančno opazovati, da ti procesi lahko delujejo. Sicer bomo dosegli nasprotno od tistega, kar smo hoteli.
Zaplete se lahko že pri učenju vedenja. Psu pridržimo priboljšek, on pa se ne usede, ampak začne skakati proti roki in si poskuša kar sam postreči s hrano. Če takrat dvignemo roko (vsakokrat, ko se kuža povzpne), ga bomo zelo hitro naučili “vedenja jojo”. Priboljška torej ne smemo umikati, le močneje ga držimo in pazimo, da nam ga pes ne vzame, ker bi bil tako prepričan, da je dobil nagrado za skakanje. Potrpljenje in doslednjost sta nujno potrebna za uspešno šolanje psa.
Če nam uspe naučiti vedenje, pa ga polomimo pri dodajanju povelja – narobe smo presodili in izrekli “sedi”, pes pa ni sedel. Povelje večina vodnikov ponovi, pes še vedno ne sede, ponavljanje se nadaljuje in pri tretjem, četrtem ali sedmem se kuža končno usede. Ker vemo, da se pričakovano vedenje ob izvedbi nagradi, pes dobi hrenovko. Kakšna bo v takem primeru njegova povezava? Ko se usedem, pa naj bo to na prvo, tretje ali sedmo povelje, dobim nagrado. Če bomo začeli izvajati vajo “sedi” brez predhodno pridobljene pozornosti, nas bo kuža ob tretjem povelju morda šele pogledal, ob šestem pa sedel. Zato je tako pomembno, da delamo po pravilnem vrstnem redu: pozornost, naučeno vedenje, dodajanje povelja v pravem trenutku in nagrada. Takoj, ko vidimo, da pes to obvlada, je nujno potrebno z zavlačevanjem izročitve hrenovke doseči, da vedenje začne trajati (v našem primeru – utrjevanje in podaljševanje sedenja).
Če se učenje ponesreči do te mere, da se pes na povelje sploh ne usede ali vsaj ne takoj in ne tja, kamor bi mi želeli, naredimo najbolje, če vajo v celoti opustimo. Seveda pa še vedno želimo, da bi pes sedel, če mu tako rečemo. Postopek je treba ponoviti čisto od začetka, vendar z drugim poveljem. Beseda “sedi” ne obstaja več in slabo izvajanje tudi ne. Ko ponovno začnemo učiti “čič” ali “dol” (kakor smo se odločili poimenovati sedenje), ne smemo narediti enake napake, kot smo jo pri “sedi”. Ker smo za eno izkušnjo bogatejši, imamo več možnosti, da nam postopek uspe.
Po tem principu bomo na novo začeli učiti tudi hojo ob levi nogi, kajti “poleg” je vaja, ki se najpogosteje ponesreči.
Še enkrat preverimo, kako naj bi potekalo učenje:
Z vabo (hrano ali igračo) pritegnemo pozornost svojega psa (ker na začetku tečaja pozornost kot naučeno gledanje v oči še ne deluje). Kako mu držimo ponujeno hrano pri hoji ali v kolikšni meri ga nagovarjamo na igro, je odvisno od odziva posameznega psa. So taki, ki jim moraš skoraj pred nosom mahati z vabo, da se sploh premaknejo, in so taki, ki že zato, ker vedo, da ima skrbnik nekaj v žepu, ob njem poskakujejo po zadnjih tacah in se skoraj ne spustijo nazaj na vse štiri. Torej: opazovanje in presoja.
Inštruktor vam bo pomagal pri tem po svojih močeh in vam svetoval. Odzivi psov med šolanjem so sicer pri 90% tečajnikov predvidljivi in v glavnem skoraj enaki, zato pa so v okviru tistih 10% drugačnih tako različni, da ni mogoce dati univerzalnega navodila.
Popravljanja povezav med poveljem in vedenjem ne moremo kar po enem receptu svetovati vsem, ker je nujno potrebno opazovati odziv psa. Le toliko, kot smo vam opisali, je splošnega, podrobnosti pa bomo razložili vsakemu posebej ob vajah.
